Irena Tomažin
Okus tišine vedno odmeva
predstava
V projektu se je Irena Tomažin skozi medij glasu in telesa lotila teme tradicije in izročila ter statusa glasu in podob, ki jih glas kot medij ustnega izročila nosi iz generacije v generacijo.
Na nek način bolj pripadamo preteklosti in na prvi pogled že obledelemu izročilu, kot pa sedanjosti, ki naj bi bila le od "tukaj in zdaj". Mogoče obledelost izročila samo izkazuje njegovo tiho, nevpadljivo in kontinuirano prisotnost. Glasovi, s katerimi govorimo, so melodije preteklih govorcev in njihovih govoric. Sedanjost nam po drugi strani s svojimi vseprisotnimi zvoki na novo vpisuje v telo drugačne glasove. Z njimi zarisujemo govorice, ki bodo naše ustno izročilo prihodnosti.
Paradoksalna zanka časa je mogoče ujeta v trajanju glasu znotraj enega samega izdiha.
Koncept, izvedba: Irena Tomažin
Dramaturgija: Barbara Korun
Zvok: Aldo Ivančič
Luč in tehnična izvedba: Igor Remeta
Kostumografija: Tina Pavlović
Video: Sabina Đogić
Zvok za video: Andrej Kocan, Jure Vlahovič
Nastopajoči v video materialih: Boštjan Narat, Bogdana Herman, Ljoba Jenče, Svetlana Spajić, Natalka Polovynka
Izvršna produkcija: Barbara Hribar
Produkcija: Emanat
Koprodukcija: Cankarjev dom, Maska
Finančna podpora: Ministrstvo za izobraževanje znanost kulturo in šport RS, Mestna občina Ljubljana
Finančna podpora v okviru projekta Srečevanja glasov: European Cultural Foundation
http://emanat.si/si/produkcija/irena-tomazin--okus/
Irena Tomažin, plesalka, performerka,vokalistka in podiplomska študentka filozofije.
Z gledališčem se je začela ukvarjati na Bežigrajski gimnaziji, kjer je delovala v skupini IHT pod mentorstvom Tomaža Štrucla. Ob koncu srednje šole je začela plesati v Studiu Intakt in izpopolnjevala svoje plesno izobraževanje v Plesnem teatru Ljubljana, v izobraževalnih programih Laboratorij, Agon in Emanat, kot tudi po številnih delavnicah v Sloveniji in tujini.
Leta 2004 je bila štipendistka DanceWEB programa za sodobni ples na Dunaju, leta 2007 pa izbrana v program izobraževanja Atelier Grotowski Inštituta. Leta 2001 je naredila svoj plesni prvenec Hitchickove metamorfoze s skladateljem Mitjem Reichenbergom, 2005 pa svoj drugi solo Kaprica, ki je bil osredotočen na glas. Po Kaprici je začela intenzivneje delati na samem glasu.
Leta 2006 je naredila predelavo Kaprice za festival Mesto žensk, ki se imenuje (S)pozaba kaprice. Sledili so številni projekti tako doma kot v tujini, za katere je prejela številne nagrade. Poučuje tudi redne delavnice z glasom v Ljubljani in v tujini.